Kopenhagen ne obstaja je v meni vzbudil in povečal skrb za svet, v katerem živimo. Film je neuspešen poskus izhoda iz sistema nam vseh poznanih obrazcev življenja: tradicionalnih in eksperimentalnih življenjskih slogov, ki se od povprečja zelo razlikujejo. Od pristne skupnosti, skupnosti v kateri so vsi dejavni do ekovasi, raznih komun... Nabor sprejemljivih načinov bivanja je v resnici zelo ozek.

Film o skrivnostnem izginotju mlade ženske Ide se konča kot se konča. V filmu je nakazano,da se glavna lika odločita, da se ubijeta. Ida odide, njen fant Sander, pa se vrne v življenje. Njen lik se izrisuje samo še skozi Sanderjeve oči, ki se nato zaprt v stanovanju izpoveduje njenemu očetu. Na koncu Ida zares odide tudi v smislu, da njeno truplo ni bilo najdeno in bilo vrnjeno v sistem (obdukcija, identificiranje trupla s strani svojcev, pokop...). In zato očetu in bratu ne omogoča, da bi se soočila s tem, da Ide ni več. Tako pušča očeta v lažnem upanju, da še obstaja možnost, da se vrne. Zdi se, da ljudje potrebujemo eno od teh dveh možnosti, da odžalujemo, se pomirimo, pobotamo s seboj in gremo naprej.

Najmanj vemo o liku Sanderju, ki se nekako odloči, če se sploh lahko odloči, za hibernacijo in degresijo, namesto da bi šel po poti v odraslost. Sander je nam gledalcem (in samemu sebi, kot vidimo skozi film) popolna neznanka. Edino, kar nam je dano, je, da je njegov oče umrl pred kratkim, pred tremi dnevi. In zdaj tavajoč po mestu skozi okno uzre (on je v knjigarni, ona zunaj) njo, Ido in v njej sorodno, kompatibilno in prav tako ranjeno dušo. Skozi steklo kot prispodobo za ogledalo pravzaprav ugleda zrcalno dušo samega sebe. Sander predstavlja degeneriranege sodobnega moškega brez kakršnihkoli ambicij. Popolna odsotnost ciljev, popolna odsotnost volje in zdrave agresije, odsotnost borbenosti. Kot da se želi vrniti nazaj v maternico, skozi regresiven odnos z Ido, kjer je vse varno in preskrbljeno, namesto v suverenost, v življenje. V njem ni potenciala, da si ustvari družino, ker je preveč poškodovan, je popolnoma brez lastnega notranjega kompasa. Niti sam sebe ni mogel uničiti, kot vidimo v filmu, da se ubije in konča svoje življenje. Edina stvar, ki jo je zmogel, je, da je sebe pustil voditi še bolj bolni osebi od sebe, v propad. Sledil je Idini želji po odhodu.

Zame je film metafora za dekadenco zahodne družbe. »Balkanski oče«, ki v zaprtem prostoru-starem stanovanju, ki ga je prepustil propadanju, kjer je vse pod nadzorom, vse posneto s kamero, raziskuje, kaj se je zgodilo njegovi anoreksični, šepajoči hčeri, je prispodoba propadajoče »shirane in šepajoče Evrope«. Evrope, še vedno bogate družbe, ki mladim dopušča, da živijo v udobni izolaciji in ne delajo nič. Namesto da bi se osebnostno razvijali in se soočili z vsemi izzivi, ki jih prinaša življenje, nekako hibernirajo v navidezno varni coni udobja. A ravno ta se izkaže za najbolj nevarno, saj namesto smisla, biofilije in povezanosti z vsem živim, prinaša praznino in smrt. Prizor "pobega iz mesta" se zdi kot v apokaliptičnih filmih, ko vzameš najnujnejše stvari in samo pobegneš. In tu je »katastrofa« pravzaprav primarna družina, ki ti predstavlja grožnjo. Gre za beg od tradicionalnih vrednot, večgeneracijskih življenjskih vzorcev, v nekaj novega (za kar domnevata), da bo manj boleče od tega, kar sedaj doživljata. V bistvu pa gre za pobeg od notranje eksistenčne primarne praznine.

Kopenhagen ne obstaja je film, za katerega še vedno ni vse povsem jasno, sporočilo ni transparentno in ne ponuja odgovora na prvo žogo. Nasprotno odpirajo se nova in nova vprašanja v smislu: Zakaj ne moremo preseči ustaljenih vzorcev samouničevanja?; Kaj se dogaja s sodobnim moškim in žensko?; Kje so rešitve?. In to je pravzaprav najlepša lepota tega filma.